Terapevtske procese nepretrgoma izvajamo vse od leta 2010 dalje, po modelu relacijsko družinske terapije, ki zajema štiri osnovne vrste terapije: individualno, partnersko, družinsko in skupinsko. Posameznik ali par ob terapevtu prepozna in predela globlje vzroke, ki so povzročili nerazumevanje, konflikte, stiske ali zlorabe v odnosu. Skozi naše delo opažamo, da se vključujejo predvsem ljudje z izkušnjo golega preživetja, vsakodnevne borbe, ali bodo prišli skozi mesec ter plačali vse potrebne življenjske stroške in mame samohranilke .
Najbolj pogoste enostarševske družine
Slednji scenarij kaže na razširjenost ekonomsko prikrajšanih in socialno izključenih družinskih struktur, zlasti po razvezi. Velik izziv se pojavi, ko razvezani starši nimajo zagotovljenega ustreznega varstva otrok v popoldanskem času, kar jih odvrača od iskanja zaposlitve in poglablja revščino v njihovih gospodinjstvih. Ti posamezniki pogosto poročajo o neplačanih preživninah in odsotnosti mehanizmov, ki bi zagotovili njihovo prejemanje.
Terapevti na tem področju opažajo zaskrbljujoč trend, saj je veliko ločenih posameznikov doživelo partnersko nasilje, ki pogosto prizadene tudi otroke. To nasilje se kaže posredno, preko sporov glede obiskov, neplačane finančne podpore in strahu mater pred soočenjem z nekdanjimi partnerji.
Te težave imajo korenine v večgeneracijski disfunkcionalnosti, saj so v teh družinah razširjene revščina in različne oblike odvisnosti, vključno z zlorabljanjem psihoaktivnih substanc in nezdravimi odnosi. Tragično je, da starši pogosto prevalijo krivdo na svoje otroke, saj menijo, da so oni vzrok za težave v družini.
Zakaj so terapije koristne?
V okviru terapevtske poti se temeljito obnovi zaupanje in zmanjša nezaupanje. Ti rezultati se kažejo v obnovljenem zaupanju v okolje in bližnje odnose, ki izhajajo predvsem iz posameznikovega terapevtskega odnosa. Posledično lahko posamezniki poglobijo svoje vezi v partnerskih ali starševskih odnosih. Spodbuja se avtonomija, medtem ko se občutki sramu in dvomov vase zmanjšajo. Sram, ki je pogosto povezan z občutkom notranje neustreznosti v odnosih, se v terapiji sistematično obravnava, kar posameznikom omogoča, da se osvobodijo nezdravih odnosov ali vzpostavijo bolj zdravo dinamiko.
Terapevtski proces tudi okrepi pobudo in zmanjša občutek krivde. Prevelika krivda običajno onesposobi desno možgansko hemisfero, kar vodi v tog, črno-beli vzorec razmišljanja, ki je lahko škodljiv. Terapija prispeva k večji kognitivni fleksibilnosti. Produktivnost se poveča, občutki manjvrednosti pa se zmanjšajo. Posamezniki, ki so se nekoč spopadali z občutki nezadostnosti, odkrijejo svoje prednosti, kar poveča samozavest in posledično izboljša samospoštovanje. Terapevtsko potovanje se konča z oblikovanjem pozitivne samopodobe, kar spodbuja neodvisnost in globlje ter bolj smiselne stike z drugimi.
Trenutno imamo terapevtsko mrežo v Ljubljani, Mariboru, Ptuju in Murski Soboti, prav tako sodelujemo z Mladinskim domom Maribor. Naš cilj in prizadevanje pa je razširiti psihosocialno pomoč po vsej Sloveniji, saj je ključna za duševno zdravje posameznikov znotraj družbe.
»Potrebne so sistemske spremembe v zdravstvenem sistemu, predvsem na področju psihosocialne pomoči, da bo žalostnih zgodb čim manj,« opozarja Anita Ogulin.
