“Grozno je, da je človek postal strošek, to je najhuje, kar se nam je lahko zgodilo. /…/ Kot družba in kot država se moramo odločiti, ali želimo, da vsi v naši družbi živimo kakovostno življenje. Gre za gesto temeljne človečnosti, ki nikogar ne prizadeva onkraj meja sprejemljivega, in ob kateri bi morali preseči vsakodnevna politična nasprotja ter poceni nabiranje političnih točk. Pogled v prazno denarnico nikoli ni bil, ni in ne bo stvar ideologije.” – Anita Ogulin, 2016
Ob pregledovanju našega arhiva smo naleteli na intervju z Anito iz leta 2016. Njene besede se danes, desetletje pozneje, berejo skoraj kot komentar aktualnega dogajanja.
20. novembra obeležujemo svetovni dan otrok, ki nas opominja na pravice vseh otrok, tudi na pravico do enakih možnosti za razvoj in dostojno življenje. Stiske otrok, ki odraščajo v revščini, pogosto ostajajo skrite, posledice te izkušnje pa jih zaznamujejo še dolgo v odraslost. Verjetnost, da bo otrok, ki je odraščal v revščini, v revščini živel tudi kot odrasel, je zelo velika.
Pa ne zato, ker bi imel manj sposobnosti ali želja. Preprosto nima enakovrednih možnosti za dostop do znanj in veščin, ki jih veliko otrok pridobiva v plačljivih dejavnostih. Ker izbiro srednje šole in študija pogojujejo tudi finančne zmožnosti družine. Ker se trudijo biti čim manjši strošek staršem in čimprej prispevati k družinskemu proračunu. In še bi lahko naštevali …
Za družine, ki jim pomagamo na Zvezi Anita Ogulin, je izobrazba ena največjih vrednot. Starši si najbolj želijo, da bi njihovi otroci pridobili izobrazbo, se dobro zaposlili in živeli bolje, kot so lahko sami. Ker se zavedajo, da je izobrazba za mnoge edini izhod iz začaranega kroga večgeneracijske revščine.
Zato, ko te dni govorimo o več sto milijonih predvidenih prihrankov pri socialnih transferjih, ne smemo pozabiti, da so za temi številkami resnični ljudje. Statistika dokazuje, da so socialni transferji eden ključnih dejavnikov zmanjševanja tveganja revščine v Sloveniji. Poleg tega pa niso namenjeni samo preživetju, ampak tudi zmanjševanju neenakosti. Namreč socialne države ne rabimo samo takrat, ko človek ostane brez vsega. Rabimo jo tudi zato, da do takšnih situacij sploh ne bi prišlo.
Pri načrtovanju proračuna se moramo vprašati, kaj bodo te odločitve pomenile za ljudi, za otroke in mlade, ki bi jih država morala podpirati, če hoče, da odrastejo v funkcionalne člane družbe, ki vanjo prispevajo. Res si želimo, da bi vlada in ministrstvo pri sprejemanju ukrepov prisluhnila tudi organizacijam, ki te zgodbe poznajo in ukrepe res oblikovala tako, da tisti, ki potrebujejo podporo, ne bodo spregledani.



